Beseda Tai Chi je kitajskega izvora in v izvirniku pomeni vrhovna pest oziroma brezmejna pest, kasneje pa borilno veščino, ki naj bi se pojavila nekje od 12. – 19. stoletja prejšnjega tisočletja. Danes obstaja več oblik te veščine in se uveljavlja kot oblika športa.
V Sloveniji obstaja veliko centrov, kjer v ospredje postavljajo Tai Chi. Eno takih je SHI – DO – šola borilno-zdravilnih veščin, kjer poleg Tai Chija izvajajo še karate, qi gong ter druge borilno-zdravilne veščine.
Tai Chi predstavljajo kot borilno veščino z notranjim stilom, torej jo smatrajo za najbolj prefinjeno, najvišjo in najbolj zahtevno veščino.
Tai Chi je zakladnica znanja in veščina, ki od nas zahteva veliko, in sicer rednost, trud, sposobnost spreminjati samega sebe … Veščina je primerna za vsakogar od nas. Ne omejuje nas pri letih, spolu, telesni sposobnosti. Edino, kar zahteva od nas, in to je včasih najtežje, je, da nekaj storimo zase.
Tai Chi je torej borilno-zdravilna veščina. Borilna veščina je zato, ker se soočaš in boriš s samim seboj ter s svojimi težavami. Omogoča nam torej, da postanemo v življenju dosledni, bolj samozavestni, bolje spoznamo svoje telo in um, ugotoviš, da si meje sami postavljamo v glavi, torej, da smo sposobni doseči več, kot mislimo ali kot so nam to povedali drugi.
Tai Chi nam zaradi redne vadbe omogoča tudi pozitivne učinke na počutje ter naše zdravstveno stanje. Če uporabljamo to tehniko, smo lahko bolj vitalni, bolj zdravi in posledično živimo dlje.
Tai Chi je tako postal izredno priljubljen, saj se pogosto izvaja kot dopolnilna dejavnost pri borilnih veščinah, obenem pa so vaje Tai Chija izredno atraktivne, ker spominjajo na borilne veščine.
Pri nas se za Tai Chi pogosteje odločamo v večernih urah v zaprtih prostorih, na Kitajske, od koder izvira ta oblika, pa jo izvajajo v jutranjih urah v odprtih prostorih v parkih, saj nam želijo sporočiti, da je Tai Chi resnično nekaj več, kot si ponavadi predstavljamo.
Če torej želimo premagati samega sebe, se moramo odločiti za Tai Chi.
